|
Domači kino za zahtevne |
Namenska poslušalnica: načrtovanje, izdelava, akustika, meritve, pristop z več
subwooferji |
Tomaž Geršak
- gerchy |
Obdobje gradnje: 2012-2016
Obdobje raziskovanja: 2016-2020 |
|
Namenska soba |
Namenske audio sobe sem se veselil zelo dolgo, kar se najbrž logično za nekoga,
ki ne mara kompromisov. Hi-fi oprema v dnevnih prostorih praviloma
vedno pomeni kompromis pri zvoku in/ali izgledu. Z načrtovanjem hiše
se je želja še dodatno krepila in po zadnjem posvetu z arhitektom,
je ta častna vloga pripadla največji sobi v velikosti 25 m2 - seveda
z izjemo bivalnih prostorov, ki so v celoti odprti. Takoj, ko so
bile znane dimenzije sobe, sem se lotil 3D risanja, kjer sem lahko
definiral vse detajle. |
|
  |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Finalni izgled marca 2020 |
|
Stranski pogled iz smeri vhoda |
|
Dame in gospodje, izvolite sesti. ;) |
|
Povprečna starost opreme je skoraj 20 let |
|
Talna vtičnica je prišla prav, a zdaj ni v uporabi |
|
Nobena stvar v sobi ni brez razloga |
|
Vgrajen zvočnik po sistemi "flushmount" |
|
Zadnji del - delovni prostor / pisarna |
|
|
|
|
Pravočasno načrtovanje |
Tovrstni projekti, ako je človek obremenjen z detajli in je alergičen na vidne
kable, terjajo temeljito in sprotno načrtovanje. To je bilo v fazi
gradbenega prahu dokaj enostavno. Za najrazličnejše povezave
je bilo potrebno
pripraviti prazne cevi po tleh in stenah, urediti električno napeljavo
in si zamisliti lokacije stikal ter vtičnic. Teh je 22, na stranskih
stenah je ena na vsakem metru (izjemno priročno, ko je treba poiskati
lokacije za subwoofer), po dve, skriti v tla na vsakem delu sobe,
šest v parapetnem kanalu pod računalniško mizo, štiri pri "omarici" za komponente in dve na stropu za projektor.
Izolacija estriha je bila v tej sobi malo bolj temeljita, spoji s
stenami so bili dodatno zatesnjeni in PVC cevi za kable, ki so štrlele
iz tal, so bile izolirane v ogib morebitnemu prenosu vibracij. Cevi
imajo premer 5 cm in so od centralnega sesalnega sistema. Vanje sem
namestil vrvice, ki so bile koristne, ko je bilo potrebno spraviti
kable na posamezno lokacijo. Še preden je sistem sploh zaigral, sem
ugotovil, da je 5 cm odločno premalo. Z osvetljavo se nisem kaj dosti
ukvarjal, predvidel sem 4 majhne dekorativne luči in 3 primarne.
Slednje odlično osvetlijo sobo, so elegantnega videza, ampak kovinsko
ohišje, fokus in difuzor so bili razlog, da sem jih kasneje zamenjal
za cenene plastične - takšne za garaže - ki ne vibrirajo.
Pripravljena je tudi inštalacija za enoto klimatske naprave. Ta je
skoraj nujna, v poletnih dneh se soba zaradi delujoče opreme zelo
hitro segreje. V dveh ali treh urah tudi do 5 stopinj. |
|
  |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
3D
načrtovanje v Sketchupu |
|
Osnovna električarska dela |
|
Cevi pod estrihom za kable |
|
Izolacija estriha je bila temeljita |
|
Finalizacija talneizolacije |
|
|
|
|
Zadnji vlak za Dolby Atmos |
V zadnjem trenutku, ko so se že izvajala suhomontaža dela, je bila dodana napeljava
za "immersive" oz. 3D zvočne formate (Atmos, DTS:X, Auro), ki so tistega leta zakorakali na
tržišče. Nad mavčne plošče sem dodal lesene ojačitve za pričvrstitev
potencialno desetih stropnih zvočnikov. Kabli so tokrat fiksni, časa
za cevi ni bilo več. Nosilci mavčnih plošč so bili pritrjeni s posebnimi
antivibracijskimi nosilci direktno na leseno konstrukcijo ostrešja.
Ker je soba v zgornjem nadstropju, ima na levi strani rahlo mansardno
poševnino. Zaradi simetrije je bila umetno izdelana tudi na desni
strani, obe pa sta napolnjeni z izolacijskim/absorpcijskim materialom
(steklena volna). |
|
|
Napajanje |
V naslednjih nekaj mesecih je soba dobila pobarvane stene, tapison in usposobljene
so bile tri ločene napajalne linije. Od elektro omarice, ki pripada
skoraj izključno tej sobi, do odprtine, namenjene glavnemu dela sistema,
potekajo trije napajalni kabli. Prvi, Furutech FP314AG, s 35 €/m
najbrž najdražji kabel v hiši; drugi, oklopljen Lapp Ölflex Classic
CY110 in tretji, čisto navaden najcenejši bakren kabel. Prva dva
sta povezana s Furutechovimi vtičnicami, tretji s čisto navadno.
Tudi ozemljitev zunaj hiše je pretirana. Med izkopom sem naletel
na valjanec za celo sosesko, pa sem ga spojil še s svojim. Nisem
še testiral, ali med njimi obstajajo slišne razlike med njimi, ampak
če človek dela tak projekt, ga je smiselno narediti temeljito. Pa
omogočiti morebiten test, ako boljša napajalna linija sploh doprinese
h kakovosti. Določena filtracija lahko elimira moteče dejavnike v
omrežju, zato se je po doma predelani (čisto klasični) razdelilni
letvi opazila razlika v smislu manj "napornega" zvoka. |
|
  |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Polaganje
toplotne izolacije |
|
Atmos
napeljava in ojačitev nad mavčno ploščo |
|
Finalizacija
elekro priključkov |
|
Vtičnice
vgrajene |
|
Prvi kos pohištva je bila miza za PC |
|
|
|
|
Prva oprema |
Soba se je medtem pričela polniti z opremo. Najprej je bilo nameščeno platno,
katerega kaseta je bila po novem oblečena v sivo nalepko, nato je
v zadnjem delu sobe sledila po meri izdelana miza, ki bo služila
za delo z računalnikom. Na vrsto so prišle vgradne police v zidni
odprtini, ki ima dostop iz druge sobe - za lažji "cable management". |
|
|
Prvi test |
Za tem sem v sobo prinesel nekaj komponent, s čimer so bili izpolnjeni pogoji
za prvi slušni test. Na hitro priklopim CD player in končno stopnjo
ter na stojala postavim par surround zvočnikov. Takrat sta to bila
JBL Ti1000, za katera vem, da zmoreta dobro predvajati ves spekter,
tudi najnižjega. In to celo zelo dobro. Razočaran ugotovim, da je
to najslabši zvok v moji audio zgodovini. Dobro, si mislim, soba
je prazna, nima pohištva, zaves in celo malo odmeva v njej. Pospravim
opremo in ne vedoč, kaj vse me čaka v prihodnosti, pozabim na ta
pripetljaj.
V tem trenutku velja omeniti, da mi glasba že
od malih nog prinaša veliko veselja, zato sem si jo omislil skoraj
povsod. V kopalnicah,
na terasi, v garaži, seveda v dnevni sobi ... V teh prostorih
seveda ne pričakujem vrhunskih rezultatov, me pa niso razočarali.
Tudi sistem, ki bo zaigral v novi sobi, sem nekaj let poslušal
v dveh miniaturnih sobah brez vsakršnih fleksibilnih možnostih
glede postavitve in akustično popolnoma netretiran - in bil zelo
zadovoljen. Celo več, tako dobro je igral, da sem, priznam, kar
malo z zviška, gledal na vse ostale sisteme, ki sem jim bil priča
na raznih sejmih in dogodkih. "Očitno imajo ljudje nizke kriterije",
sem si mislil in bil vesel, da mi moja 25 let stara oprema nudi
toliko veselja. |
|
|
Pohištvo |
V fazi nadaljnega opremljanja sem na strop namestil sprednja stropna zvočnika
za Atmos in šest 10 cm debelih absorberjev (iz penastega materiala
Basotect). Projektor je pritrjen na mavčni strop, a je vmes vezana/lepljena
plošča, na katero je pritrjen nosilec Peerless PRG-UNV s podaljškom
EXBN, ki imogoča dovolj nizek položaj za večino projektorjev na trgu.
Sledila je omarica za center zvočnik, ki je, rahlo okrnjena, tudi
edini kos
pohištva iz prejšnje sobe. Nad računalniško mizo sem si zamislil
omare z različno nagnjenimi sprednjimi vrati. Ne verjamem,
da pomagajo, ampak pri akustiki so najslabše ravne in prazne površine.
Idejo sem
videl
na
internetu, zrisal sam, izdelal jih je mizar. Kino stoli so enaki
kot v Cineplexxih. Tudi enako neudobni, če vprašate mojo lepšo polovico.
Ampak odprtina za pijače pride prav tudi doma. Pritrjeni so na blejsko
ploščo, oblečeno v tepih. S časom se je izkazalo, da se pri uporabi
pomikajo nazaj, zato je plošča dobila dva zatiča, ki preprečujeta
pomik nazaj. |
|
  |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Prvi
test je je zgodil s surround zvočniki |
|
"Akustične" omare za hrambo dokumentov |
|
Oprema pripravljena na vgradnjo |
|
Nameščena Atmos zvočnika in absorberji |
|
Kino stoli, pripravljeni na uporabo |
|
Različne krame prav nikoli ni manjkalo ;) |
|
|
|
|
Zavese |
Tudi te so terjale kar nekaj časa. Po kar nekaj raziskovanja sem ugotovil, da
je primeren material molton, ki ga lahko potisnemo skozi domač šivalni
stroj. V sobi služijo najbolj zaradi zatemnitve, nekega akustičnega
vpliva nisem pričakoval, čeprav takrat resni akustiki še nisem vedel
kaj dosti. Molton obstaja v dveh izvedbah. Prva je bombaž, ki je
cenejši. Ta se težko lika, se načeloma ne pere, ker se potem mucka.
Če pa že, mora to biti na čim nižji temperaturi, kar pa je spet težko,
saj se določene bakterije uničijo šele pri 37 stopinjah. Ogromne
bombažne zavese so kar ugodno “zavetišče” za pršice. Druga izvedba
je poliester. Material se v tem primeru imenuje Trevira CS. Enostaven
za pranje. Slaba stran (z vidika zdravja) obeh materialov je negorljivost.
Oba ustrezata negorljivim standardom po DIN B2, kar pomeni, da je
molton impregniran s posebnimi preparati, ki jih s pranjem sčasoma
izničiš. Še slabša stran je, da so ti premazi lahko celo kancerogeni,
če vsebujejo snov PBDE (polybrominated diphenil ether).
Trevira CS je permanentno negorljiv izdelek in je zdravju prijaznejši
nadomestek za negorljiva impregnacijska sredstva. Gre za neke vrste
“gensko” spremenjeno tkanino, ki jo molekularno spremenijo v negorljivo,
s
čimer naj ne bi bila škodljiva za zdravje. |
|
|
Hlajenje
opreme |
Zasnoval
sem preprost sistem hlajenja ojačevalnikov. Star FM tuner (Sony
ST-S505ES), ki je po 20 letih 24/7 delovanja izpustil dušo, sem
predelal tako, da je imel na obeh straneh odprtino, med katerima
sem namestil dva ventilatorja. Postavil sem ga nad primarno končno
stopnjo, ki poleg procesorja dosega najvišjo temperaturo. Kasneje
sem za police, na katerih stojijo ostali ojačevalniki, dodal kovinske
ploščice v obliki črke L, nanje pa privil ventilatorje, namenjene
hlajenju končnih stopenj in procesorja. Vsi ventilatorji so iz
računalniških trgovin. Izbral sem seveda čim tišje, voltažni
krmilnik pa je tudi nastavljiv, s čimer sem dobil kontrolo nad hitrostjo. |
|
|
Kabli |
Nikoli
nisem verjel, da bi kabli prinesli drastično razliko. Razlike so,
a manjše kot bi kdo utegnil pričakovati. Tudi kasneje se je to
izkazalo za dejstvo. Kabli za satelite so čisto običajni, za glavne
tri zvočnike pa sem s pomočjo ženskih rok izdelal kable po sistemu
triple T (TNT). Meritve (kablov, ne zvoka) s pokazale izjemno linearnost.
Odlična investicija, par deset evrov za kakovosten UTP kabel in
nekaj ur dela. Interkonekti ostajajo enaki, Atlas Equator MK2 za 7.1
konfiguracijo in Wireworld Luna za Atmos. HDMI kabli so različni,
najdaljši je Profigold, ampak pri teh sem že zdavnaj ugotovil, da
razlik ni. |
|
  |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
|
Enostavna
predelava "hladilne
komponente" |
|
Končni
izgled in testiranje "na lokaciji" |
|
Vse pripravljeno
na montažo in hlajenje |
|
Nosilčki
za dodatne ventilatorje |
|
"Spleteni" kabli
za sprednje tri zvočnike |
|
|
|
|
|
|
Izdatna testiranja z meritvami |
S skoraj vso v tistem trenutku zamišljeno opremo je napočil čas za nove teste.
Na sprednjem delu stropa je v tem trenutku viselo šest 10 cm penastih
absorberjev, dodatnih pet pa sem prosto premikal po sobi, kar pa
seveda ni prekrilo vseh praznih sten. Imel sem tudi peno s piramidami,
ki jo pogosto vidimo v studijih, ampak to je v takšnih prostorih
popolnoma nekoristno. Tokrat sem bil opremljen z mikrofonom (UMIK-1
preko USB povezave) in s programom za merjenje (REW). Na
lokaciji sta že glavna zvočnika Ti5000. Zvok je še vedno daleč od
pričakovanega,
najbolj kritičen je seveda spodnji del - torej bas. Želel sem, tako
kot sem navajen, dobiti dober rezultat le z dvema zvočnikoma, zato
subwooferjev nisem niti priklapljal.
Zdaj sem torej dobil izjemno ohladen tuš. Povsod,
kjer sem imel opravka z audio tehniko, mi je enostavno uspelo.
Pa nisem imel namenskih prostorov in nisem, tako kot v sobi pri
slehernem postopku, pretiraval z ničemer. Očitno je moj kozarec
sreče postal poln. Obupal seveda nisem, ta beseda je v mojem besednjaku
zelo redka. |
|
  |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
|
Priprave
na meritve, ki so trajalo več let |
|
Različne postavitve aplikatov |
|
Okrogli bass trapi niso pomagali |
|
Hitri test s stekleno volno v balah |
|
Ugotovitev: volna dejansko pomaga |
|
|
|
|
|
|
Ko slišimo sobo in ne zvočnika |
Od začetka projekta sem se po malem seznanjal z akustiko prostorov, ampak premalo
resno, da bi lahko določene posege načrtoval pravočasno, kar bi morda
olajšalo kar nekaj truda. Po eni strani napaka, po drugi pa priložnost
za učenje s trial&error metodo ter predvsem spoznanje, da nekateri splošno znani miti ne držijo
v vseh primerih. Resonatorji, membrane ipd. morajo biti v kotih, ravno obratno od absorberjev.
Porozni absorberji pa tam, kjer je particle movement (hi pressure
regions) največji. To je 1/4 valovne dolžine proč od kritične frekvence
(Toole -Sound Reproduction). Verjetno je to tudi odvisno od prostora, kar je bil vnovičen dokaz, da je bila
situacija v tej sobi malo bolj nenavadna.
Komur je fizika vsaj malo blizu, je pri akustiki prostorov definitivno
prišel do spoznanja, da pod določeno frekvenco slišimo sobo in ne
zvočnika. Ta frekvenca se imenuje Schroederjeva frekvenca in je odvisna
od volumna sobe, načeloma pa se suče okrog 200 Hz. To pomeni, da
prostor nizke frekvence (po domače: bas) definira močneje kot oprema. |
|
|
Začetek dolgotrajnega testiranja |
Opremljen z nekaj več teorije sem izvedel enostaven test. V gradbeni trgovini
sem si izposodil bale steklene volne in rezultat je bil boljši -
a pod pogojem, da so bile bale na mestih, kjer bi večina trdila,
da so nekoristne. Klasične postavitve 'bass trapov' za zvočniki niso
prinesle rezultatov. Za tem sem v tovarni, kjer izdelujejo izolativne
materiale za avtomobile, dobil na test debele kose reciklirane pene.
Razen popolnoma zadušenega zvoka ni bilo razlike. No, soba je dišala
po novem avtomobilu. Zaključek: volna definitivno je koristnejša. |
|
|
Izdelava akustičnih aplikatov |
Najprej sem se lotil difuzije. Ta seveda ne pomaga pri težavah z nizkimi frekvencami,
je pa v tako kontroliranem okolju vseeno nujno potrebna. Načrt je
bil izdelati par 'kockastih' (PRD) difuzorjev. To seveda ne bi rešilo
težav z nizkimi frekvencami, je pa vseeno ključnega pomena pri kakovostni
reprodukciji. Kupil sem lesene 'štafle' debeline 4x4 cm in jih nameraval
z žago narezati na ustrezno velike kose. Ker bi to bilo zelo
zamudno, sem se domislil, da bi to lahko storil iz tršega stiropora
(stirodur). Podjetje Fragmat je takrat nudilo gladke plošče v sivi
barvi (XPS300 NI40). Idealno. Od fasaderjev sem si izposodil rezalnik
z nitko in narezal različne, a natančno odmerjene kose, ki
sem jih s pomočjo prej izdelanega načrta z Mekolom prilepil na tanko
vezano
ploščo.
Izredno
zamudno
opravilo je bilo vsaj cenovno zelo prijazno. Par deset evrov za 1,5
m2 difuzije. Iz ostankov sem kasneje izdelal še enkrat toliko panelov,
ampak z bolj ravnim izgledom.
Sledil je nakup trde kamene volne (Knauf DP3, vrednost upora pretoka
zraka 5.000 pasm2 in DP5 z 10.000 pasm2, med katerima nisem opazil
omembe vredne
razlike), ki sem jo zavil v vrtnarsko tkanino (filc). Te aplikate,
bilo jih je 9, v dimenziji 100x60x20 cm, sem potem premikal po
sobi in ugotavljal, katera lokacija prinese največ efekta. Rezultat
je bil spet zanimiv. Bolje se obnese med zvočnikoma in ne za njima.
To je bil le majhen del tretmaja, saj so stranske stene bile še
vedno prazne.
V nekem trenutku sem podvomil tudi v opremo, kar sem seveda hitro ovrgel
z menjavo ojačevalnika, kablov, predvajalnika ... :-) |
|
  |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
|
Nadaljevanje
in oredvsem učenje merjenja |
|
Test z avtomobilsko izolacija "Kopur" |
|
Les, prvotno namenjen difuzorjem |
|
Ročno izrezan Stirpor za stropne difuzorje |
|
Izdelani prvi absorberji s kameno volno |
|
Testiranje različnih lokacij aplikatov |
|
Preizkus druge opreme. Za vsak primer! |
|
|
|
|
|
|
Hibridni
aplikati in visoki upi |
Zelo velike
upe sem polagal v koncept, ki sem ga pogosto videval pri studiih
in s katerim sem reševal prazne stranske stene. Gre za koncept, ki
se običajno izvaja v fazi gradnje, a ker sem to zamudil, je bilo
potrebno improvizirati. Običajno se v prostoru naredi lesena konstrukcija
ob stenah sobe (pa tudi na stropu), na katero se položijo različno
debeli kosi lesa. Podkonstrukcija, ki v globino idealno meri 50-70
cm, se napolni z mehko volno.V majhnih prostorih je to seveda neizvedljivo,
zato sem projekt nekako prilagodil. Namesto podkonstrukcije je mizar
izdelal zaprte omare z globino 20 cm, v katere sem namestil stekleno
volno, jo nepredušno
zaprl z vrtnarskim in gradbenim filcem, na zunanjo stran pa namestil
posamezne kose lesa različnih debelin (od 2-12 cm) z medsebojnim
razmakom 6 mm. Te je po načrtu s CNC orodjem prav tako izdelal mizar,
pri čemer je uporabil lepljen smrekov les. Natančnost izdelave je bila
pomembna, mozniki so morali biti na pravem mestu, da je bilo sestavljanje
enostavno. Tak aplikat ima dve funkciji: zunaj je difuzna
površina, skozi 6 mm špranje
pa se vrši absorpcija nizkih tonov.
Žal tudi to ni odpravilo težav, a hibridni aplikati
so vseeno prinesli pomembno izboljšavo. Zvok je dobil neverjetno
širino, vokali so prav neverjetno dobro prišli do izraza in takoj
si dobil občutek, da sediš v večji sobi. Efekti pri filmih so bili
zdaj res natančni in delokalizirani. Meritve stranskih zvočnikov
so to tudi takoj potrdile. Prav neverjetno, kako blizu ušes je
zvočnik, a tega med poslušanjem enostavno ni opaziti.
Nazaj na stereo. Upal sem, da bom s spremembo
lokacije vira/mesta poslušanja lahko izboljšal rezultat. Zvočnik
sem obrnil v kot, mikrofon pa sem prestavljal po par centimetrov
in vsako situacijo izmeril. Tam, kjer je bilo najmanj anomalij,
sem postavil sedeže. Nato sem postopek ponovil, a tokrat sem prestavljal
zvočnika. Drži, nekaj centimetrov lahko naredi razliko, ampak te
razlike so bolj ali manj minorne. |
|
  |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
3D
načrt je bil sorazmerno enostaven |
|
Pripravljen in odmerjen lepljen les (smreka) |
|
Barvanje, lakiranje, sestavljanje |
|
Med izdelavo: tesnenje steklene volne |
|
Montaža in priprava na difuzijski del |
|
Finalni izgled: odlično, a težave so ostale |
|
Nadaljujem s testi. Še več volne ... |
|
|
|
|
Več je
... enostavno več |
Pomembno
razodetje se je zgodilo nekega hladnega decembra. Od prodajalca,
pri kateremu sem pred leti kupil dva subwooferja, sem na posodo
dobil tretjega - Velodyne DD-12+. Sicer je bil novejši in manjši
(12"), a iz iste družine, kar je pomenilo enake možnosti nastavitev. S par testi
na različnih lokacijah in z nekaj hitrimi prijemi mi je uspelo dobiti
soliden
stereo. Tudi
meritve
so bile
obetavnejše.
Frekvenčni razpon je bil videti zavidanja vreden, v območju Schroederjeve
frekvence je odstopal za nekje 5 dB. Kljub temu, da to še vedno ni
bilo to, kar sem pričakoval, saj je waterfall še vedno kazal preveč
anomalij, sem dobil potrditev, da je morda ena izmed poti do "uspeha" več nizkotonskih virov. Kmalu je seveda domov prispel velik paket ... :-) |
|
|
Ostali
eksperimenti |
Vmes
je sledil poskus s Helmholtz resonatorjem. Gre za enostaven princip,
ki ga lahko simuliramo s pihanjem v steklenico. Proizvaja zvok,
a ne? No, z ustreznim volumnom in s premerom (ter dolžino) odprtine
lahko na tak način rešujemo neželene vplive akustike. Dva kosa,
vsak
po
60 litrov,
sta sicer na meritvah poskrbela za 2 dB manj na frekvenci, ki je
vselej predstavljala vrh na grafu, a sem šele
kasneje,
ko
sem meritve
tudi bolje
spoznal,
da sta v sobo vnašala "zvonenje". To je bilo sicer bolj vidno na grafu, a sta vseeno pristala na smetišču.
Približno ob istem času sem na nasprotni steni izdelal še "kopijo" vgradne omare, kjer je bila nameščena oprema. Na hitro izgleda kot zrcalna kopija.
Na police, nameščene z istimi razdaljami, sem iz pločevine
dal oblikovati maske v isti višini kot komponente. Bolj zaradi
simetrije prostora. Pa ker je tam bila prazna stena. Slišnega efekta
seveda ni in ga niti nisem
pričakoval.
Gotovo je vsak, ki je raziskoval o akustiki, naletel
na zanimiv aplikat, ki so ga izdelali v znanem inštitutu Fraunhofer.
Gre za preprost princip, kjer je na veliko jekleno površino prilepljen
absorpcijski material. Ta plošča vibrira, s čimer izniči širok
spekter kritičnih oz. motečih frekvenc v prostoru. Prednost je
debelina, ki znaša dobrih 10 cm, slabost je visoka cena (in v Sloveniji
tudi dostava). In seveda manjko garancije, da bi to odpravilo težave.
V tej fazi sem o akustiki že vedel dovolj, da sem vedel, da čudežnih
receptov ni. Projekta nisem dokončal, čeprav sem si že izposodil
kombi in šel po pločevino. Najbrž
tudi zato, ker je izposojena pločevina bila napačna. ;-)
Ker sem imel dobre izkušnje z absorberji med zvočnikoma,
sem želel preveriti, kaj se zgodi, če bi jih namestil tudi nad
zvočnika. Izdelal sem enostavno konstrukcijo, kamor sem lahko postavil
absorberje. Nekaj efekta je bilo, a se je kasneje izkazalo, da
ni prav koristen, zato sem zadevo umaknil.
Za skorajšnji konec sem si izposodil ogromne in
izredno težke absorberje. Oglaševali so se kot izjemno učinkoviti
in tudi studio, od koder sem jih prepeljal, je omenjal opazne razlike.
Tudi ti niso prinesli željenega efekta. Na pomoč sem poklical konstrukterja
teh ogromnih aplikatov (pa tudi avtorja akustične ureditve številnih
studijev), ki je opravil meritve tudi s svojo opremo. Soba je enostavno
posebna. Morda bi pomagalo še več takšnih aplikatov, ampak že štirje
so predstavljali veliko prostorsko oviro.
|
|
  |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
"Umetni"
rack na nasprotni steni opreme |
|
Konstrukcija za absorpcijo nad zvočnikoma |
|
Helmholtz resonator, targetiran na 45 Hz |
|
Test prekrivanja aplikatov s perforacijo |
|
Membranski absorberji na testu |
|
Testiranje s tretjim subwooferjem |
|
|
|
|
Užitek
vseeno ni manjkal |
Projekt
je resda nastajal postopoma, a soba je bila, kadar nisem izjaval
meritev, redno v uporabi, ko je šlo za filmska doživetja. Stereo
morda res ni bil po mojem okusu, ampak kino izkušnja je bila odlična,
celo na nizkem področju. Pri filmih so kriteriji bolj ohlapni, zato
so napake prostora manj opazne. Drži pa, da za kino uporabljam avtomatsko
kalibracijo, v tem primeru Audyssey XT32, ki v tretiranih prostorih
delo opravi zelo dobro.
Nekega dne
sem dobil idejo, kako porabiti ostanke stirodurja, pa sem na hitro
izdelal tri kose difuzorjev.
Eno leto sem za hec preveril delovanje projektorja.
Ta je zabeležil okrog 300 ur, kar pomeni ogled dveh do treh filmov
tedensko. |
|
  |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
|
Starejša
slika med primerjavo zvočnikov |
|
Enostavni in hitro izdelani aplikati za difuzijo |
|
Zdaj že vintage oprema, a še vedno odlična |
|
Vmesni izgled z nekaj manj tretmaja |
|
Pogled na zadnjo stran sobe |
|
|
|
|
|
|
Še
zadnji aplikati in detajli ... |
Eden izmed
zadnjih načrtov je bil ta, da pod strop namestim še več absorberjev,
čeprav je nad mavčnim stropom približno 30 cm izolativnega materiala
(steklena+kamena volna). Najbrž bi pomagalo, če bi mavčni strop bil
perforiran. Ti dodatni absorberji bi bili iz 'sendvič' konstrukcije
- dveh trdih kamenih voln (Knauf NaturBond Ventacusto - 10 cm in
Naturbond TPS - 5 cm), nameščenih v lesen okvir in oblečenih v mikro
tkanino.
Pripravil sem že material za konstrukcijo, pa se vmes odločil, da
bom koncept spremenil in jih uporabil na stenah ob zvočnikoma. Volno
sem oblekel v filc, s sprednje strani pa jo prekril z repliko BAD
panela (načrt našel na internetu). Teden dni sem vrtal luknje v 5
vezanih plošč, a trud je bil poplačan. Izdelek je izpadel lepo, napredek
v akustiki
je
bil
minimalen.
Nov paket enake volne (Ventacusto) sem razrezal in sestavil v debele
kockaste kose in jih namestil na vrh omare v zadnjem delu sobe. S
takšnimi posegi se je videlo,
kako vsak delček doprinese svoj miniaturen del k celoti, zaradi česar
so takšne ureditve tudi tako zamudne in zahtevne. V načrtu je morda še prekritje sprednje površine z gladko perforirano ploščo. To je
namreč ključno bistvo tretmaja: priskrbeti čim več absorpcijskih materialov in jih prekriti s "prepustnimi"
difuznimi površinami, da pokrijemo ves frekvenčni spekter.
Zanimiva rešitev se je pokazala tudi v času, ko sem imel namen izdelati
še več PRD difuzorjev. Izvedel sem, da podjetje Fragmat nudi CNC
razrez
stiropora. Pripravil sem jim dimenzije in količine ter tako za
par deset evrov vnovič prišel do materiala za izdelavo. Za en aplikat,
velikosti
28x28 cm, sem potreboval slabe pol ure. Izdelal sem jih nekaj preko
30, porabil pa eno malo plastenko lepila Mekol. Ko
bi to vedel že prej!
Nekje v tem času sem spodnji del stranskih difuzorjev opremil z dekorativno
svetlobo. Priznam, bolj za potrebe slikanja. Pride pa prav tudi pri
testiranju, kjer je zaželjena tema, obenem pa nekaj svetlobe, da ne
bi po nepotrebnem brcnil v kakšno stvar. :-) |
|
* Knauf
NaturBond Ventacusto je nekdanji DP8, vendar ne vsebuje več formaldehida.
Enako velja za NaturBond TPS. SIcer sem vse aplikate zavil v vsaj
en sloj neprepustnega vrtnarskega filca, ta informacija gotovo ni
odveč. |
|
  |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
|
 |
|
Vrtanje
je trajalo kakšen teden. Malo fitnesa. ;-) |
|
Sestavljenje in barvanje BAD panel replik |
|
Natančno izrezan stiropor je razveselil |
|
Ambientalna svetloba v LED RGB tehniki |
|
|
|
|
|
|
|
|
... in
še več testiranja |
Vmes sem
si omislil še četrti subwoofer DD15 in se izobraževal o možnostih,
ki jih ta opcija prinaša. Dejansko je veliko uporabnikov doseglo
odlične rezultate z več subwooferji, tudi nekaj strokovne literature
obstaja na to temo. Vsak subwoofer ima veliko nastavitev (low pass/
high-pass frekvenco in nastavitev strmosti za obe, faza, polariteta,
hitrost gibanja membrane, ekvalizacijske nastavitve ...). Tu je potem
še procesor, ki omogoča nastavitev skupne rezne frekvence, glasnost
in najpomembneje - časovna uskladitev, ki se jo doseže z nastavitvijo
razdalje. Dodam naj še različne možnosti postavitve, kar seveda pomeni
ogromno možnosti, preverjanja in meritev, kar je časovno zelo zamudno.
Pa seveda združitev stereo zvočnikov s subwooferji, ki je prav tako
izziv svoje vrste.
Ker soba ni čisto kvadratna, saj ima prirezan
zadnji del (vrata), sem preverjal, ali ima smisel zakasniti enega
izmed zvočnikov z namenom zmanjševanja akustičnih anomalij. Ugotovil
sem, da to nima posebnega smisla, saj je razdalja poslušalca enako
oddaljena od obeh zvočnikov. Ampak, radovednost mi vseeno ni dala
miru. Bila je sicer pozitivna razlika pri cca. 100 Hz, ampak negativna
pri 400 Hz. Ko sem raziskoval še naprej, sem prebral, da časovni
zamik enega zvočnika lahko pomeni nepotrebno ustvarjanje izničevanja
zvoka.
Puristi bodo ob takšni količini digitalnega procesiranja
gotovo protestirali, s čimer se deloma strinjam. Tudi moj cilj
je bil doseči odličen stereo z le dvema zvočnikoma in z analogno
amplifikacijo. Trdim, da je v tej sobi to zelo težko, če ne celo
nemogoče. Zato, če je v igri vprašanje dodatnih členov ali slabšega
zvoka, seveda raje izberem prvo opcijo. |
|
|
Ko ravno
ni več zabavno |
Ko dosežeš
oz. slišiš zvok, ki ima dokaj ravno krivuljo, ugotoviš, da je bolj
kot ne pust in nezanimiv. Čeprav je pravilen, imamo audio sobe
za uživanje in nima se smisla pohvaliti z ravno krivuljo, če ta ne
omogoča
užitka. Zato sem za 'hišno krivuljo' (house curve) nastavil mnogim
poznano Harmanovo krivuljo. Ta ima rahlo dvignjen spodnji del, da
nizkotonski efekti pridejo bolj do izraza. Najbrž ima to opraviti
tudi z velikostjo (majhnostjo) prostora, predvsem pa tudi z glasbo,
ki jo poslušamo. Za nas, ki imamo radi bolj dinamične ritme, disco,
pop in rock, je poudarjen spodnji del spektra nujen. Pa krajši RT
(čas odmevanja) tudi ni kritičen. Ko sem to krivuljo dosegel, sem
vnovič dobil potrditev, da sem tak zvok vselej jemal za dobrega.
Bila je moja referenca, ko o resni akustiki še nisem vedel nič. In
približno tak zvok sem imel v prejšnji sobi - le malenkost slabše definiran,
malce agresiven v srednjem področju in s precej manj prostorskosti.
A še vedno boljši kot pri prvih nekaj testih v tej sobi. |
|
|
Postopek
integracije s srečnim koncem |
Ubral
sem zmes postopkov, ki jih zagovarjata Floyd Toole in Earl Geddes.
Oba trdita, da so težave akustike rešljive z več nizkotonskimi viri,
ki so locirani na različnih lokacijah po prostoru. Subwooferje sem
postavil, kamor sem jih lahko (Geddes), sta pa dva para enako oddaljena
od poslušalca (Toole). Torej gre vendarle za simetrično postavitev,
saj procesor podpira le dva subwooferja. Rezno frekvenco sem deaktiviral
(Geddes) oz. jo nastavil na najvišjo možno vrednost (250 Hz). Nekje
proti koncu eksperimenta sem zamašil tudi bass reflex luknje na stereo
zvočnikih (Geddes).
Priporočljiva je meritev vsakega subwooferja posebej,
da se lahko iz meritev razbere, kje je odziv najbolj linearen (SPL)
in kje
so potencialne težave (Waterfall, decay). Včasih lahko manjši
zasuk ali premik za par 10 centimetrov pomeni opazno razliko. Ne
bi verjel, če ne bi preizkusil, saj na simulatorju to ne predstavlja
posebne razlike.
Ko
je oprema na mestu, je dobro preveriti fazno usklajenost vseh
zvočnikov (opcija merjenja s parametrom "timing reference").
Ko so vsi prvi vzponi enaki, to pomeni dobro izhodišče za nadaljne
korake. To pa vsekakor ni pravilo. Včasih lahko obrnjena faza
pomeni boljši
rezultat.
Nato sem pričel z dodajanjem enega subwooferja.
Nastavil filtre in sproti meril. Dodal drugega, tretjega, četrtega.
Vmes spreminjal filtre in glasnosti pri vsakem posebej in seveda
delay med paroma. Pa vmes zelo verjetno najbrž spremenil prvotne
nastavitve faze/polaritete. Cel postopek je trajal mesec ali dva,
veliko je
bilo sprememb,
veliko komunikacije z bolj izkušenimi ljudmi, ki so to pot prehodili
že večkrat.
Ko sem dobil všečne rezultate oz. bas, ki je prihajal iz 6 nizkotonskih
virov, je sledila še finalna nastavitev delaya med paroma
subwooferjev, pri
čemer je
spet
pomagalo
odlično
orodje
REW.
saj ne vem, kako bi sicer prišel do tako dobrega rezultata. Preverjanje
neskočno možnosti bi bilo resnično zamudno, kjer velja omeniti, da
bi lahko funkcije, ki jih omenjam v naslednjem odstavku, uporabil
že prej, ko sem štiri subwooferje usklajeval bolj kot ne ročno. Takrat
namreč še nisem vedel za te res koristne funkcije ...
Postopek je potekal nekako takole: najprej sem izmeril levi in desni
zvočnik posebej, nato še vsak subwoofer posebej. Skupaj sem dobil torej
6 meritev. Potem
sem na
skupnem
grafu
(ALL SPL) pripravil funkcijo trace arithmetic A+B/2. Združil sem
meritvi levega
in desnega
zvočnika, nato združil še meritvi sprednjega in zadnjega para subwooferjev,
ki sem ju zorodjem align tool tudi časovno
uskladil (spremenil gain in delay). Ta del je bil ključen za "piko na i", saj gre za spremembo delaya, ki je bil
določen s pomočjo simulacije v programu REW.
Nato sem ti dve spremenjeni meritvi
dveh parov subwooferjev združil v eno (trace arithmetic A+B/2) in potem še to meritev združil (tokrat le trace arithmetic A+B, ki pomeni seštevek
in ne povprečenja) z združenima meritvama sprednjih dveh zvočnikov
iz prvega koraka. Tako sem prišel do grafa finalne meritve, ki je nakazal končno stanje.
Stereo zvok je zdaj končno všečen. Globok, poln in definiran bas s
široko prostorsko stereo sliko. |
|
  |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
Preverjanje
faznega ujemanja |
|
House curve s Harman ref. krivuljo |
|
Waterfall graf za ves celoten spekter |
|
Detajl oz. close-upfrekv. odziva od 15-200 Hz |
|
Meritev 2.1 (2.4) z Audyssey korekcijo |
|
Primerjava subwoofer profila z EQ korekcijo |
|
Pogled na komponente iz sosednje sobe |
|
Slikovni seznam uporabljene
opreme |
|
|
|
|
Pomembne
ugotovitve |
Neizpodbitno
drži to, da se bistveno preveč pozornosti namenja nepomembnim stvarem:
to so kabli, napajalniki, pretvorniki, podstavki in seveda razne
predrage komponente, ki so drage zaradi vsega ostalega, samo zaradi
dobrega zvoka ne. Dejstvo je, da draga oprema ni vredna prav dosti,
če je postavljena/nastavljena ali nabavljena neustrezno. In velikokrat
se zaradi prostorskih omejitev ne da kaj dosti pomagati. Akustika,
torej, dimenzije prostora in njegove lastnosti so definitivno prve
na lestvici, kadar gre za razlike v zvoku. Z menjavo opreme (seveda,
da gre že v osnovi za solidno) in dodatkov pa bolj ali manj spreminjamo
le nianse.
Drži tudi, da bi v primeru, da je cilj takšne namenske sobe izključno
gledanje filmov, zadevo zaključil že veliko prej, zelo verjetno s
kar nekaj manj opreme. Odlične rezultate sem dosegel v 7.2.2 konfiguraciji
z nekaj manj akustičnimi posegi ter morda z le za odtenek manj definiranim
nizkotonskim področjem.
Zaradi manj strogih kriterijev bi lahko
izbral tudi manj sofisticirane subwooferje, saj danes obstajajo številni
drugi pripomočki, ki pomagajo do dobrega zvoka. Za DIY entuziaste
je tu na primer MiniDSP, ki nudi ča vmesnike za krmiljenje z veliko
nastavitvami (4 subwooferjem lahko nastavljaš kretnice in ostale
filtre, glasnost). Ali pa zmogljiv procesor, ki ima vgrajen
sistem DIRAC, ki (sicer s plačljivim dodatkom Live Bass Management)
v korekcijski sistem vključi do 4 subwooferje. |
|
|
Stereo
je vedno pomemben |
Projekt
je od vsega začetka temeljil na dobri stereo in surround reprodukciji.
Cilj je bil, tako kot prej - z dvema predojačevalnikoma popoloma
ločiti oboje, ampak ker je v stereo konfiguraciji potrebno časovno
usklajevanje
subwooferjev,
je to s
trenutno opremo
zaenkrat nemogoče. Zadeva bo zelo verjetno enostavno rešljiva z MiniDSP
2x4 HD, ki bi ga povezal z analognim predojačevalnikom (TA-E80ES),
saj ima zelo dva para "pre out" izhodov in s čimer bi dobil
funkcionalnosti, ki jih zdaj opravlja procesor (Marantz).
Vsekakor pa je dober stereo predpogoj za kino doživetje, saj je
med filmi tudi ogromno efektov (pa tudi glasbe), ki pomembno vpliva
na
prostorsko orientacijo. In ker je bil cilj tudi brezkompromisna
stereo izkušnja, je tovrstno početje bilo toliko bolj zahtevno,
zato je misel, da je v tovrstnih prostorih stereo kakorkoli
kompromitiran, seveda napačna. |
|
|
Kaj bi
storil drugače? |
Ne prav
dosti. Razen večjega prostora, ki bi omogočal več možnosti za več
absorpcije. Vsaj 50 m2 prostor, ki bi ga z vseh strani opremil s
hibridnimi aplikati. Vsaj 60 cm absorpcije in 12-15 cm difuzije.
Morda celo po tleh - v območju pod sprednjim parom zvočnikov. Pa debelejše
cevi v tleh in v stenah. Izdelal bi ohišje za projektor, da bi še
bolj zmanjšal hrup.
Če bi znova opremljal to isto sobo, bi na mestih, kjer je to izvedljivo
(recimo za platnom) postavil pol metra absorpcije in za toliko zmanjšal
prostor. Tudi na stropu bi dodal vsaj 10 cm absorpcije, pri čemer
bi uporabil perforirano površino. Mavčnih plošč najbrž ne bi več
uporabil, saj lahko prinesejo težave pri pritrjevanju opreme (slabša
nosilnost). Morda bi žrtvoval delovni prostor zadaj in tudi tam namestil
absorpcijo. Tough choice! :/
Aja, pa sedeži bi bili najbrž bili udobnejši, ker bi prostor gotovo
bil večji. :-) |
|
|
Ekvalizacija |
Večina
resnih in kompleksnih kino sistemov uporablja ekvalizacijo. Sploh
tisti, ki uporabljajo več subwooferjev. Ekvalizacija se navadno uporabi
čisto na koncu, za fine tuning in je v nizkem spektru (pod 100 Hz)
praktično nemoteča. To sem preveril tudi v praksi. Nizki spekter
je s tem posegom lahko boljši. V mislih imam par dB znižanja posamezne
frekvence, da se doseže večja linearnost. Ponavadi so to zelo subtilne
razlike, ki se pri nekaterih pesmih niti ne opazijo. Povečanje glasnosti
posamezne frekvence ni pametna, saj lahko privede tudi do poškodbe
opreme. V mojem primeru sem na subwooferjih nastavil profil, kjer
sem frekvenco 80 Hz stišal za nekaj decibelov. Graf meritev je lepši,
v praksi pa je razlika minimalno slišna pri res znanem materialu.
Ekvalizacija celega spektra je, seveda za moja ušesa, nesprejemljiva
pri kritičen stereo poslušanju. Pri filmih, ko je sistem nastavljen
za kino, je ekvalizacija celega spektra prisotna pri vseh kanalih
in ni moteča. Zvok prihaja iz 15 zvočnikov in zdrava mera korekcije je na mestu. Če je soba dobro tretirana, je teh korekcij seveda ustrezno
manj. |
|
|
Ročno
delo |
Veliko
je bilo ročnega dela, saj imajo kupljeni aplikati po mojem mnenju
dve pomankljivosti. Kar se prodaja, je majhno in ne more napraviti
resnih razlik. Gre za miniaturne razlike. Sploh pa ne za ceno, za
kakšrno se prodajajo. Druga stvar so prostori, ki so večinoma majhni in to terja izdelavo po meri.
Zato je bolje najeti strokovnjaka, a tudi tu
je treba biti previden. Danes bi s svojim znanjem lažje ločil zrno
od plevela in četudi je ponudbe akustike dovolj, večina enostavno
nima dovolj visokih kriterijev. |
|
|
Simetrija
ni nujno koristna |
Veliko
je govora v simetriji, predvsem pri postavitvi zvočnikov. Sploh
ni nujno, da sta zvočnika enako oddaljena od leve in desne stene,
saj lahko zaradi enakomernih odbojev to privede do izničevanja določenih
frekvenc.
Pomembno je, da je poslušalec enako oddaljen od obeh zvočnikov. Različna
razdalja levega in desnega zvočnika od stene lahko tako zmanjša možnost
kritičnih odbojev. Tol |
|
|
Namenska
izbira surround zvočnikov |
Surround
zvočniki so bili izbrani povsem načrtno. Zaradi sorazmerno majhnega
prostora je proces "dostave" zvoka zelo pomemben. V tovrstnih primerih se odlično izkažejo koaksialni driverji.
Te poznamo že iz sveta avtoakustike. To pomeni, da sta oba zvočnika
postavljena na isto os. Ker je razdalja med zvočnikom in ušesom majhna,
je pomembno, da zvok do ušesa prispe istočasno in iz iste smeri,
kar je manj verjetno, če je visokotonski driver vgrajen nad nizkotonskega.
Podjetji KEF in Tannoy ponujata širok nabor zvočnikov z omenjenim
konceptom. Prvi je svoj sistem poimenoval UNI-Q, drugi pa Dual Concentric.
Slednji so iz profesionalnega programa in se vse pogosteje uporabljajo
tudi v domači rabi. Prednosti so odlične performanse za zmeren denar
ter dobre možnosti namestitve (nosilci). Slabost je seveda izgled,
ki zaradi robustnega plastičnega ohišja deluje ceneno. Ampak na stropu
so super! |
|
|
5.1 vs
7.1 drugič |
Pred slabimi
10 leti sem trdil, da 7.1 nima posebnega smisla. Prvič zato, ker
za to potrebuješ ustrezen prostor in drugič zato, ker je bilo v tem
zapisu (tisti čas) posnetih zelo malo filmov. Danes je drugače, filmov
v formatu 7.1 je precej več, predvsem pa je ogromno filmov posnetih
v Dolby
Atmos formatu. Ko prvič vidiš, da pri Pobesnelem Maxu od strani prihaja
trušč v nevihti
letečih
vozil,
od zadaj pa dogajanje spremlja orkestralna glasba, si najbrž za vedno
v taboru 7.1. Nič
več simuliranih kanalov (čeprav procesorji to ponekod opravljajo
zelo
dobro), ampak
pristni
9.1 kanalni zapis,
kamor
so
dodali
118 objektov s pozicijskimi informacijami. Ne samo, da je pozicioniranje "na tleh" zdaj veliko bolj natančno, zvok in efekti prihajajo tudi od zgoraj (več v mojem
prispevku v reviji Monitor). Še vedno pa trdim, da če je prostor manj ustrezen,
je bolje investirati v dober 5.1 sistem kot v povprečen 7.1. |
|
|
Oprema in upravljanje |
Ta je
v večji meri ostala, vsaj kar zadeva amplifikacije, ista kot v prejšnjem
prispevku, le dopolnila se je. Procesiranje odslej opravlja Marantz
SR7009.
Sprednja
zvočnika
JBL
TI5000 tako
še vedno
poganja TA-N80ES. Novi so tudi surround zvočniki in sicer center
(KEF Q600) in štiri satelite (KEF Q100) poganjajo tri končne stopnje
TA-N55ES,
štiri
stropne satelite
(Tannoy
AMS 5DC) pa 4-kanalna končna stopnja TA-N220. Z ločenimi končnimi
stopnjami za vsak par zvočnikov je izbira/menjava (ali pa
testiranje) procesorja lažja, saj vrh ponudbe pogosto predstavljajo
procesorji. Dva dodatna - skupaj štirje aktivni subwooferji Velodyne
DD-15 skrbijo za nizkotonsko doživetje. Za predvajanje
video
vsebin sta ostala domači računalnik (tokrat z grafično kartico Nvidia
GTX-1060) in Bluray predvajalnik Sony BDP-S5000ES. Sliko z diagonalo
251 cm pričara projektor Panasonic PT-AT5000
na platnu AV Stumpfl Plana AV. Za video krmiljenje je tu brezžična
tipkovnica Logiteck K830, ki omogoča enostavno upravljanje s programom
KODI. Ta je sicer enostavno povezljiv tudi s pametnim telefonom.
Celoten spisek opreme je tukaj. |
|
|
Zgodovina
in prvi sistem |
Kar hitro
po tem, ko sem po dolgem varčevanju proti koncu 8. razreda osnovne
šole kupil prvi stereo sistem, me je začela zanimati večkanalna reprodukcija.
Pri 16. letih sem si s počitniškim delom ponosno privoščil prvi dolby
surround pro-logic receiver (Sony STR-D965), ki je svoje poslanstvo
opravljal zelo
dolgo. Dobesedno je predvajal na tisoče filmov in serij. Pri 18
letih sem opravil prvo kompenzacijo in za namesto plačila za izveden
projekt prejel
stereo videorekorder (Panasonic NV-HD660, ki ga imam še danes). Stereo
zvok je bil namreč pogoj, da je Dolby procesor
lahko zvok
pošiljal na več kot dva zvočnika. 10 let kasneje sem začel kupovati
in testirati višje rangirano opremo. |
|
  |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
 |
|
Prvotna
postavitev nekje leta 1996 ali 1997 |
|
Razmeroma rahla prestavitev opreme leta 1998 |
|
Še vedno isti sitem leta 2001 |
|
Par let kasneje je bil na vrsti bolj resen pristop |
|
Še kar obsežna zbirka DVDjev |
|
|
|
|
|
|
|
|